MARIA

biografska drama, Nemčija, Italija, Čile, ZDA, 2024, 122 min, 15+

režija: Pablo Larraín

igrajo: Angelina Jolie, Pierfrancesco Favino, Vincent Macaigne, Lydia Koniordou, Stephen Ashfield, Alba Rohrwacher, Valeria Golino, Haluk Bilginer

Zgodba spremlja Mario Callas, ameriško-grško sopranistko, ko se po glamuroznem in burnem življenju na očeh javnosti umakne v Pariz. Skozi preplet redko ali nikoli videnega arhivskega gradiva jo spoznamo v najbolj intimni luči doslej: kot pogosto napačno razumljeno umetnico, ki je osvojila svet, a si je skrivoma želela postati le eno – povsem navadna ženska.

Režiserjeva beseda: O Marii Callas je bilo napisanih kar nekaj biografij, vse pa se strinjajo glede ene stvari: da je bila resnično srečna le na odru. Opera jo je osrečevala in izpolnjevala. Toda na neki točki je spoznala, da njen glas ni več dovolj močan za nastopanje na najvišji ravni – edini, ki jo je lahko sprejela. Film prikazuje tragedijo osebe, ki je izgubila nekaj, zaradi česar ni le zaslovela, temveč tudi postala takšna, kakršna je bila v vseh človeških razsežnostih. /…/ Maria Callas je vse življenje pela za občinstvo, za druge. Tudi njeno zasebno življenje so močno zaznamovala razmerja: ves čas se je trudila, da bi nekomu ugajala – partnerju, družinskemu članu ali prijatelju. V našem filmu, ob koncu življenja, pa se Maria odloči, da bo naredila nekaj zase. Poskusila bo peti zase. Gre torej za zgodbo o ženski, ki želi najti svoj glas, svojo identiteto. Film je poklon njenemu življenju. /…/ Maria Callas je pogosto nastopala v tragedijah, zato je glavna junakinja, ki jo je igrala, v zadnjem prizoru pogosto umrla na odru. Čeprav so zgodbe teh oper zelo drugačne od njenega življenja, sem med Mario Callas in njenimi vlogami vedno videl nekakšno povezavo. S Stevenom Knightom sva se že od samega začetka strinjala, da gre za film o ženski, katere življenje postane vsota tragedij, ki jih je odigrala na odru. V Marii je nekakšen skriti zemljevid, ki uporabljeno glasbo /…/ poveže s trenutkom v zgodbi. Glasba tam ni samo zato, ker se dobro sliši, pač pa zaradi dramaturškega učinka. Opera je oblika transcendence; z njo lahko izrazimo čustva, ki jih ne moremo opisati z besedami.