NOSFERATU

grozljivka, Češka, ZDA, 2024, 132 min

režija: Robert Eggers

igrajo: Paul A Maynard, Aaron Taylor-Johnson, Willem Dafoe, Lily-Rose Depp, Emma Corrin, Bill Skarsgård, Simon McBurney, Stacy Thunes

Septembra leta 1924 so v kinu predvajali eno največjih mojstrovin nemega obdobja, film F. W. Murnaua Nosferatu – simfonija groze. Sto let pozneje je tu nova različica klasike. Nepremičninski agent Thomas Hutter odpotuje v Transilvanijo, da bi se srečal s skrivnostnim grofom Orlokom, ki želi kupiti hišo. Toda kmalu po prihodu na grad spozna, da je njegov prebivalec krvoločno bitje teme. Medtem doma v Nemčiji Hutterjevo nevesto Ellen preganjajo grozljivi prividi.

Režiserjeva beseda: Priredba Nosferatuja je v marsičem moj najbolj oseben film. To je zgodba, ki je nisem ustvaril sam, a sem z njo živel in o njej sanjal že od otroštva. Ko smo končno začeli s snemanjem, se mi je zato pogosto zdelo /…/, da delam s svežino in ustvarjalno iskrico filmskega začetnika. /…/ V film je vgrajenih veliko mojih lastnih spominov in osebnih izkušenj, ojačanih in prenesenih v baltsko Nemčijo tridesetih let 19. stoletja. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem to spoznal; da sem razumel svojo fascinacijo. Kot otroka sta me seveda preganjala podoba in nastop Maxa Schrecka. V skrivnostnem vampirju in preprosti pravljici o Nosferatuju se je skrivalo nekaj temeljnega. In ko je Hutter odprl pokrov Orlokovega sarkofaga, je občinstvo gotovo zastokalo od groze in si zamišljalo smrad nemrtve pošasti. Kako mi bo uspelo najti lastno pot?
V južni Romuniji so še pred dvajsetimi leti izkopali moškega, ki so ga imeli za vampirja, njegovo truplo pa obredno pohabili. Bil je težaven človek, ki je veliko pil. Po možakarjevi smrti je njegova družina trdila, da se vrača kot strigoi in jih ponoči napada. Še zlasti je trpela njegova snaha; nazadnje je celo zbolela. Ko so truplo v skladu z ljudskim izročilom uničili, so se vampirski obiski končali. Možakarjeve vladavine groze je bilo konec. Njegova snaha je ozdravela. Le kakšna mora biti tista mračna travma, da je ne more izbrisati niti smrt? Srce parajoča misel. To je jedro vere v vampirje. Ljudski vampir ni uglajeni zapeljivec v elegantnem plašču, niti zasanjani, svetlikajoči se junak. Ljudski vampir uteleša bolezen, smrt in spolnost – na preprost, surov in neizprosen način. In to je tisti vampir, ki sem ga želel obuditi za sodobno občinstvo.