20.000 VRST ČEBEL (20.000 especies de abejas)

drama, Španija, 2023, 129 min

Režija: Estibaliz Urresola Solaguren

Igrajo: Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio

Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

Režiserjeva beseda: V svojih filmih si vedno znova zastavljam vprašanja, kot so: kdaj ugotovimo, kdo smo; kako je naše razumevanje identitete povezano s telesom; ali je samoidentiteta zgolj intimen in oseben občutek ali nanjo vpliva tudi zunanji pogled? /…/ 20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, v kateri raziskujem odnos med telesom, spolom in identiteto /…/. To ni le film o transspolnem otroku, temveč medgeneracijski portret, ki govori o identiteti in sprejetosti v družini, oblikovanju odnosov med spoloma, tradiciji in spremembah, predvsem pa o potrebi, da bi nas imeli radi takšne, kakršni smo. /…/ Rodila sem se kot peta od šestih otrok, večinoma deklic. Od nekdaj sem čutila neskladje med vlogo, ki mi je bila dodeljena doma, in pričakovanji v zvezi z mojim obnašanjem v družbi. Od šestega do trinajstega leta sem se ukvarjala s plavanjem. Vsak dan sem trenirala, tekmovala v dekliški kategoriji in se preoblačila v garderobah, ločenih po spolu. /…/ Ker sem imela rada šport, sem večino otroštva preživela obkrožena s fanti – uživala sem v telesni dejavnosti, tekmovanjih, igranju iger … Toda hkrati se nikoli nisem zares počutila kot del te skupine. /…/ Film je nastal iz potrebe, da postavim pod vprašaj togi sistem spolov, ki zanika in družbeno kaznuje območja med obema skrajnostma. To zanikanje je povzročilo in še vedno povzroča veliko trpljenja. /…/ Obrnila sem se na združenje, ki me je povezalo s približno dvajsetimi družinami z otroki, starimi od tri do devet let. /…/ Zelo se me je dotaknilo, ko so mi nekatere družine povedale, da je bilo [soočenje z otrokovo transspolnostjo] zanje pozitivna izkušnja, ki jih je še bolj povezala. Vsega skupaj niso doživljali kot težave, temveč kot proces, ki je postavil pod drobnogled družinska pravila in jim omogočil, da jih spremenijo. Prisililo jih je, da znova premislijo svoj odnos do otroka, svojo vlogo matere oziroma očeta, pa tudi lastne izkušnje v zvezi z vprašanjem identitete. Čudovito se mi je zdelo tudi, da družine nikoli niso uporabile besede ‘tranzicija’ za opis procesa, skozi katerega naj bi šli njihovi transspolni otroci. Nasprotno: ‘tranzicijo’ sta doživela njihov lastni pogled in pogled okolice. Otroci so ostali, kar so bili; spremeniti in razviti so se morali drugi. Mislim, da to idejo najdemo tudi v mojem filmu. /…/ V panju ima vsaka čebela svojo vlogo in vse so nujne za delovanje skupine. Toda panj je več kot le vsota posameznih čebel; sam po sebi je živ organizem. To se mi je zdela zanimiva metafora za film, ki govori o napetosti med posameznikom in skupnostjo. /…/ Poleg tega imajo čebele in čebelnjaki pomembno družbeno in duhovno vlogo v življenju Baskov, katerih kulturo sem prav tako želela prikazati.