PREKLINJAM

biografska drama, Velika Britanija, 2025, 120 min

režija: Kirk Jones

igrajo: Robert Aramayo, Scott Ellis Watson, Maxine Peake, Shirley Henderson, Peter Mullan

Škotsko okolje in resnična življenjska zgodba Johna Davidsona. Pri petnajstih letih so mu postavili diagnozo Tourettovega sindroma. Motnja, ki vključuje nenadzorovane gibalne in glasovne tike, je bila v tistem času le malo znana, še manj pa razumljena. John se kljub vsem težavam trudi živeti »normalno« življenje ter na svoji poti najde nekaj nepričakovanih zaveznikov. Film ga spremlja skozi burna najstniška leta pa vse do odraslosti, ko končno najde svoje pravo življenjsko poslanstvo.

Režiserjeva beseda: Johna Davidsona sem prvič srečal novembra 2022. Odprl je vrata svoje hiše in me povabil naprej, že v naslednjem trenutku pa mi v obraz zavpil: ‘Greva seksat!’ To je bil prvi verbalni ‘tik’, ki sem mu bil priča, a sem jih v naslednjem letu, ko sem sestavljal nenavadno zgodbo človeka, ki že štirideset let živi s Tourettovim sindromom, doživel še na tisoče.
Johnova zgodba je ravno tako smešna kot tragična. S Tourettovim sindromom živi že od štirinajstega leta. Prej je bil fant s prijatelji, dobrimi ocenami v šoli in talentom za šport. Izbruh simptomov je njegovo življenje obrnil na glavo. Mežikanje se je razvilo v trzanje in sunkovite gibe, dokler ni nazadnje prišel dan, ko je svoji mami nenadzorovano vzkliknil: ‘Pofafaj mi ga!’ Od takrat Johnovo življenje kroji Tourettov sindrom, nevrološka motnja, ki so jo nekoč imenovali ‘divja norost’.
V šoli ga niso razumeli, zaklepali so ga v omaro, označili za norega in mu govorili, da bo končal v psihiatrični bolnišnici ali zaporu. Bil je aretiran, ker so policisti njegovo preklinjanje razumeli kot agresivnost. Zaradi verbalnega tika, namenjenega ženski, so ga neznanci pretepli z lomilko. Odločen, da ga bolezen ne bo definirala in mu uničila življenja, je začel pomagati drugim; ustanovil je podporno skupino in prirejal dogodke, na katerih so se lahko srečevali ljudje s Tourettovim sindromom. Ko so končno prepoznali njegov družbeni prispevek, mu je kraljica Elizabeta II. podelila naziv MBE (član reda britanskega imperija). Toda na slovesnosti je zakričal: ‘Jebi kraljico!’
Tako je dan za dnem vpil obscenosti in žaljivke, zlasti predstavnikom avtoritete, kot so učitelji, policisti, starši. Le malokdo v izobraževalnem sistemu, zdravstvu ali policiji je takrat že slišal za Tourettov sindrom. Mislili so, da je nor ali da se pretvarja. John je eden redkih ljudi s tem sindromom, ki preklinja – ta oblika motnje se imenuje koprolalija –, toda pri osebah s Tourettovim sindromom se pojavljajo še mnogi drugi bolj ali manj kompleksni gibalni in verbalni tiki. /…/
Ko sem obiskoval Johna in poslušal njegovo življenjsko zgodbo /…/, sem vse bolj ugotavljal, da je človek, ki ga bolezensko stanje sili v izrekanje najbolj šokantnih, žaljivih, spornih stavkov, v resnici eden najbolj ljubeznivih, spoštljivih in nežnih ljudi, kar sem jih kdaj spoznal. Vedel sem, da lahko iz tega protislovja nastane zelo zanimiva zgodba in da bodo glasovni in gibalni tiki prispevali k scenariju, ki bo osvetlil paradoks med humorjem in tragičnostjo. /…/
Upam, da bo film gledalce zabaval, se jih dotaknil in jih občasno tudi nasmejal, hkrati pa prispeval k večji ozaveščenosti – ne le o ljudeh, ki živijo s Tourettovim sindromom, ampak o vseh, ki so zaradi bolezni ali hendikepa žrtve predsodkov in diskriminacije. Film, v katerem glavni junak vpije rasistične, homofobne, mizogine in seksistične stavke, lahko danes izzove več jeze in ogorčenja kot kadarkoli prej. A kadar posameznik preprosto ne more ustaviti svojih nevroloških impulzov, ko ima postavljeno zdravstveno diagnozo ter namesto kritik in napadov potrebuje podporo in razumevanje, je prostor za film, ki bo povedal njegovo zgodbo ter spodbujal sočutje.