SAMSARA

drama, Španija, 2023, 113 min

Režija: Lois Patiño

Igrajo: Amid Keomany, Toumor Xiong, Mariam Vuaa Mtego, Juwairiya Idrisa Uwesu

Zgodba: V Laosu mladostniki prebivajo v budističnih templjih sredi osupljive, divje narave, eden od njih pa vsak dan prečka reko, da bi starki bral iz Tibetanske knjige mrtvih, vodnika v posmrtno življenje. Ko napoči starkina zadnja ura, ji mladenič v uho zašepeta zaključne odlomke knjige in njena duša se odpravi na pot proti ponovnemu rojstvu v naslednjem telesu. Režiser je duhovnost, krog rojstva, smrti in reinkarnacije poskušal udejanjiti na filmu, s podobami, ki tipajo onkraj meja svojega medija in ustvarjajo celostno izkušnjo za občinstvo.

Režiserjeva beseda: »Mislim, da nas zanimajo stvari, ki jih ne razumemo. Vse kulture in religije skušajo s pomočjo mitov in verovanj ponuditi odgovore na neznano. Eno najpomembnejših je vprašanje, kaj nas čaka po smrti. Zdi se, da skušajo te zgodbe ublažiti naš strah pred smrtjo. S Samsaro sem se želel posvetiti budističnemu odgovoru na to skrivnost. V Tibetanski knjigi mrtvih, besedilu, ki naj bi nam ga brali pred smrtjo, so budisti opisali zelo kompleksno in celovito izkušnjo. Knjiga pravi: zgodilo se bo to in to, nič ni neznanega, ne bojte se, vse je del vas. /…/
V Samsari se osredotočam na nekatere stalnice mojega ustvarjanja: razmislek o odnosu med človekom in pokrajino; antropološki interes, usmerjen zlasti v mitsko in duhovno; ter željo, da bi gledalcu pričaral intimno, meditativno izkušnjo. V prejšnjih filmih sem razvil koncepte, ki težijo k ‘izpraznjenju’ slike: oddaljenost, trajanje in negibnost. Človeški liki so videti zelo oddaljeni, skoraj ohromljeni, kar sugerira izginevanje, raztapljanje človeka v pokrajini. Tako kot pri drugih filmih tudi v Samsari izhajam iz freudovskega koncepta ‘oceanskega občutka’: občutka, da smo del neke celote, podobno kot je kapljica vode neločljiv del oceana. Ta ideja duhovne povezanosti je prisotna tudi v konceptu budističnega razsvetljenja, ki ga projekt raziskuje.
V Samsari sem želel omenjeno ‘izpraznjenje’ slike popeljati korak dlje ter globlje raziskati idejo nevidnega v filmski umetnosti. Porodila se mi je zamisel o filmu, ki bi ga gledali z zaprtimi očmi. Filmsko izkušnjo sem želel približati meditaciji, dvorano pa spremeniti v prostor skupinske meditacije. Poleg tega me je zanimala pomnožitev podob, ki jo sproži dejanje zapiranja oči – način, kako zvok pri vsakem gledalcu prikliče drugačne podobe –, pa tudi edinstvena zaznavna izkušnja, ko s svetlobo obsijana veka postane nekakšen zaslon. Tibetanska knjiga mrtvih, ki vsebuje podroben opis posmrtnega življenja, se mi je zdela popolno izhodišče za razvoj te ideje. Filmska dvorana je namreč nekakšen prostor duhov, kjer je občutek minljivosti še posebej prisoten. /…/ Izkušnja je po eni strani zelo intimna, saj smo v svojem telesu in zgolj poslušamo, po drugi strani pa se zavedamo, da ljudje okoli nas doživljajo podobno. Mislim, da je to lahko zelo močna izkušnja. /…/
Želel bi, da občinstvo odide domov z občutkom, da smo vsi del iste celote. Ideja je prisotna v številnih mističnih vejah religij, kot sta na primer sufizem in katoliška mistika, seveda pa tudi v Tibetanski knjigi mrtvih. Eden ključnih ciljev knjige je prepoznati vso svetlobo kot svojo lastno in ves zvok kot svoj lasten. S Samsaro gremo še korak naprej, saj prek ideje o duši, ki potuje iz enega telesa v drugo, povežemo zelo različni kulturi. V nekem smislu gre za skromen poskus, da bi v svet vnesli več tovarištva. Mislim, da je to dober cilj.«