SOSEDNJA SOBA

drama, Španija, ZDA, 2024, 107 min

Režija: Pedro Almodóvar

Igrajo: Tilda Swinton, Julianne Moore, John Turturro, Alessandro Nivola, Juan Diego Botto, Raúl Arévalo, Victoria Luengo

Ingrid in Martha sta bili v mladosti tesni prijateljici, toda življenje ju je ločilo: Ingrid je postala pisateljica, Martha pa vojna poročevalka. Po letih brez stikov se znova srečata v nenavadnih okoliščinah …

Režiserjeva beseda: Spremljati. Delati družbo, biti ob nekom brez potrebe po govorjenju, preprosto biti z njim. Spremljati v bolečini in veselju. Pripravljenost, da nekomu stojimo ob strani, je ena najbolj dragocenih človeških lastnosti, pomembnejša od velikih čustev, kot so ljubezen, prijateljstvo ali bratstvo. Biti zraven – s tihim, solidarnim in sočutnim razumevanjem – je včasih največ, kar lahko storimo za drugega človeka. Pri tem sploh ni treba biti dober govorec, bolj pomembno je poslušati – toda poslušati moramo znati dejavno, da človek lahko vidi svoje besede, kako se zrcalijo v očeh tistega, ki ga posluša in spremlja. Sosednja soba prikazuje, kako se Ingrid, ki jo igra Julianne Moore, nauči zares biti z Martho, likom v interpretaciji Tilde Swinton. /…/ Film govori o oživitvi starega prijateljstva v intimni, skrajni situaciji. Ena od prijateljic, Martha, bo umrla, medtem ko se bo druga, Ingrid, naučila sprejeti njeno odločitev – spoznala pa bo tudi, da smrt ne pomeni absolutnega konca. Ljudje ne umrejo povsem: prek mojega ateizma se je v scenarij vtihotapila možnost reinkarnacije, pa tudi misel, da nas ‘na oni strani’ ne čaka zgolj tema. Martha, ki trpi zaradi neozdravljive oblike raka, se na neki način reinkarnira v svojo prijateljico Ingrid. In prav o tem procesu govori film: o obnovljenem prijateljstvu, ki v tednih, preživetih v hiši sredi gozda – nekakšnih vicah med resničnostjo in onostranstvom – preraste v čustvo, podobno ljubezni, vendar brez njenih nevšečnosti. /…/ Sosednja soba je žanrsko morda res najbližje melodrami, toda posneti sem skušal zadržan in umirjen film ter se izogniti sentimentalnosti in melodramatičnosti. Čeprav je tema smrti zelo prisotna, nisem želel ustvariti nečesa turobnega ali strašljivega, ampak film, poln svetlobe in življenja: za to poskrbita tako lik Marthe kot sila narave, ki v hiši sredi gozda varuje ženski. Vse od Juliete stremim k večji slogovni zmernosti. Tokrat je to od mene zahtevala tudi zgodba – smrt kot edina želena prihodnost. Tej večni temi sem se skušal približati na obziren in občutljiv način. /…/ Tildi Swinton in Julianne Moore dela družbo John Turturro, ljubimec, ki sta si ga ženski delili v mladosti. Damian Cunningham, Turturrov lik, govori o nekem drugem smrtnem boju: tistem, v katerem se je znašel naš planet. Dan, ko se bosta združila neoliberalizem in skrajna desnica, bo trenutek, ko se bo začelo odštevanje; že danes si podajata roke.